Historische Translationskulturen

2 Državni zakonik in slovenski prevodi

Na podlagi Cesarskega patenta za uvedbo splošnega državnega zakonika z dne 4. marca 1848 je bil Državni zakonik vse do leta 1918 uradni list celotne zakonodaje habsburške monarhije. Nemški izvirnik se je prevajal v devet jezikov večnacionalne monarhije, med njimi tudi v slovenščino. Za potrebe prevajanja je bila ustanovljena redakcijska pisarna, kjer so bili za prevajanje v posamezne jezike zaposleni uredniki in prevajalci Državnega zakonika.1

V obdobju med letoma 1849 in 1918 so bili slovenski uredniki Franc Miklošič, Matej Cigale, Karel Štrekelj in Fran Vidic (Wolf 2012: 161–162).2 Pri pripravi prevodov so se slovenski uredniki srečevali z različnimi težavami. Slovenski jezik na začetku tega obdobja še ni bil normiran, zaradi zgodovinsko pogojene upravne razdelitve ozemlja pa je bil zelo močno narečno razčlenjen. Takrat še ni bil uveljavljen kot jezik sporazumevanja, kot uradni jezik ali kot jezik izobraževanja (Prunč 2012: 85).

Prevajanje Državnega zakonika je predstavljalo velik izziv za slovenske prevajalce tudi iz drugih razlogov. Po eni strani zaradi njegovega obsega, leta 1853 je na primer štel 1428 strani, po drugi strani pa so zakonska besedila urejala različna tematska področja. Državne pogodbe in zakone s področja šolstva, kmetijstva, davkov, rudarstva itd. je bilo treba prevesti v slovenski jezik, ki še ni bil funkcionalno povsem izoblikovan in poenoten. Dodatna težava je bila, da skorajda ni bilo na voljo prevajalskih pripomočkov. Med letoma 1825 in 1848 je zgolj 62 pisateljev napisalo knjige ali članke v slovenščini (Melik 1994: 16–17). Periodični tisk, ki bi ga prevajalci lahko uporabljali kot vir vzporednih besedil, je komajda obstajal. Tudi v slovarjih, ki so bili na voljo, je bilo domala nemogoče raziskovati termine, kajti vse do leta 1860 so obstajali le trije obsežnejši nemško-slovenski in dva slovensko-nemška slovarja.3 Pri tem velja še omeniti, da so slovenski prevajalci imeli izobrazbo s področja filologije ali prava, saj takrat namreč še ni bilo mogoče pridobiti univerzitetne prevajalske izobrazbe. Zato lahko nedvomno trdimo, da je bilo to zgodovinsko obdobje zelo pomembno ne le za razvoj slovenskega knjižnega in strokovnega jezika, temveč tudi za razvoj slovenskega polja prevajanja. To nedvomno potrjujejo tako obsežne raziskave Nuč (2017) o slovenskih prevodih Državnega zakonika kot tudi raziskave Žigon idr. o prevodih učbenikov, ki so bili „osrednji vir informacij […] celih generacij“ (Žigon idr. 2017: 133).

3 Korespondence, časopisi in strokovne revije

Za potrebe raziskave razsežnosti kulture prevajanja so bile analizirane korespondence urednikov in prevajalcev Državnega zakonika ter prispevki v dveh časopisih in dveh strokovnih revijah, ki obravnavajo slovenske prevode Državnega zakonika.

Korespondence kot primarni vir zajemajo v pričujoči raziskavi že objavljena pisma slovenskih prevajalcev Državnega zakonika, kot tudi 88 pisem, pridobljenih v sklopu lastnih raziskav v Zbirki rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Med tiskanimi mediji sta bila najprej izbrana dva časopisa iz obdobja marčne revolucije, ki sta imela pomembno vlogo pri razvoju slovenske narodne zavesti. Časopis Kmetijske in rokodelske novice (KRN) je izhajal od leta 1843 do 1902.1 Poleg poljudnoznanstvenih in političnih tem je bilo v časopisu KRN v ospredju oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika (Narodna in univerzitetna knjižnica 2016). Prvi slovenski politični list Slovenija je izhajal med letoma 1848 in 1850 kot glasilo Slovenskega društva. Obravnaval je tako politične kot tudi literarne teme (Habe 2005: 23). V raziskavi sta bili uporabljeni še strokovni reviji Pravnik slovenski (PS) ter Slovenski pravnik (SP). PS je izšel v treh letnikih od 1870 do 1872, SP pa je z nekaj prekinitvami izhajal od 1881 do 1944 (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 2010). Tako v PS kot v SP se je razpravljalo o terminologiji zakonskih besedil, hkrati pa so avtorji prispevkov sami kovali novo strokovno besedišče za področja, kot sta npr. javna uprava in sodstvo (Jemec Tomazin 2010: 112–113).

Za pričujočo analizo so bila merodajna prva tri delovna leta posameznih urednikov. Obdobja se med seboj delno razlikujejo glede na čas, v katerem so časopisi in revije izhajali (glej tabelo 1).

Tabela 1: Analizirani časopisi in revije po urednikih Državnega zakonika

V nadaljevanju bodo obravnavane tiste razsežnosti kulture prevajanja, ki se kažejo v zgoraj navedenih analiziranih primarnih virih, časopisih in revijah.

4 Razsežnosti kulture prevajanja

Iz prispevkov v časopisih KRN in Slovenija, kot tudi prispevkov v strokovnih revijah PS in SP so razvidne štiri razsežnosti slovenske kulture prevajanja, in sicer diskurz o jezikovnih oblikah, sodelovanje in mreže prevajalcev, ozaveščanje javnosti o prevajalskem delu ter kvalifikacijska merila za imenovanje urednikov.

4.1 Diskurz o jezikovnih oblikah

Kot že omenjeno, slovenščina leta 1849 še ni bila niti standardizirana niti leksikalno dovolj izoblikovana. Zato je bilo prevajanje Državnega zakonika tako po jezikovni kot tudi strokovni plati izredno zahteven projekt, posledično pa je iz njega nastala platforma za razvoj slovenskega jezika (Prunč 2005: 28). Tako so bili pri ocenjevanju kakovosti prevodov v ospredju jezikovni vidiki. To bo v nadaljevanju pričujočega prispevka uporabljeno kot podlaga za rekonstrukcijo diskurza o jezikovnih oblikah, v katerem so v časopisih KRN in Slovenija ter v strokovnih revijah PS in SP posamezne ciljne skupine izražale svoje strinjanje in nestrinjanje.

Zlasti v zgodnjem obdobju izhajanja Državnega zakonika je mogoče iz omenjenih časopisov in revij je razbrati značilnosti kulture prevajanja na jezikovni ravni. V Sloveniji je bila 16. in 27. novembra 1849 (Svečan 1849a: 365–366; 1849b: 377–378) objavljena podrobna analiza prevajalskega dela v prvi slovenski izdaji Državnega zakonika,1 medtem ko je časopis KRN to objavil šele 19. in 26. decembra 1849 (Vredništvo 1849a: 223–224; 1849b: 227–228). Svečan je zapisal, da so prevodi v osnovi dobri, da pa imajo tudi pomanjkljivosti (Svečan 1849a: 365).2 Njegova kritika se nanaša predvsem na slovnico, pravopis, oblikoslovje, terminologijo, tujke in številne tiskarske napake (ibid. 1849a: 366; 1849b: 377–378). Po njegovem mnenju bi morali prevajalci paziti, da v prevodih ne bi bilo oblikoslovnih in terminoloških posebnosti, ki se jih uporablja ali razume le v eni regiji slovensko govorečega prostora (ibid. 1849a: 365; 1849b: 377):

Zatorej še enkrat: gospodi prevoditeli! ne po krajnsko, ne po štajersko, ne po koroško, goriško ali primorsko – temuč vselej in povsod po občeslovensko!! (Svečan 1849b: 378)

Menil je, da bi lahko ustvarili boljše prevode, če bi v ospredje postavili načelo razumljivosti, tako da bi lahko tudi „prost Slovenec“ (ibid.: 377) razumel zakonska besedila. Prevajalcem je konkretno svetoval, naj krajšajo dolge, deloma težko razumljive nemške povedi, naj samostalnikov ne prevajajo nujno s samostalniki itd. (ibid.). Na nekaterih mestih je v 98. številki časopisa Slovenija nerazumljivim prevodom dodano pojasnilo, da so prevajalci delali pod časovnim pritiskom. Hkrati pa je s konkretnimi primeri ponazorjeno, da so nekateri deli besedila v slovenskem prevodu kljub temu bolj razumljivi kot v nemškem izvirniku (J. 1849: 390).

Prvo slovensko izdajo Državnega zakonika so v časopisu KRN močno kritizirali, saj naj bi bili menda prav vsi nezadovoljni s prevodom (N.N. 1849d: 201). Tudi v KRN je razumljivost veljala za najvišji postulat. Že pri drugi številki je bila kakovost prevoda predstavljena v boljši luči, prav tako pa je bilo izraženo razumevanje za manj ustrezen prvi prevod, saj je vsak začetek težak (N.N. 1849e: 209–210). Za četrto številko slovenske izdaje Državnega zakonika pa je uredništvo časopisa KRN nesporno trdilo, da prevajalci še niso dokončno določili slovničnih oblik slovenskega jezika. V časopisu so izrecno opozarjali na tista zakonska besedila, ki so bila že pred Državnim zakonikom „lepo in gladko“ (Vredništvo 1849a: 223) prevedena v slovenščino, denimo prevodi zakonov Marije Terezije. Zato bi bilo treba določiti, kako naj bo Državni zakonik preveden, da bodo slovenska besedila ustrezala pričakovanjem večine bralk_cev ter hkrati razumljiva. Kot najpomembnejša zahteva pri prevodih za slovensko govoreče prebivalstvo se je znova poudarjala razumljivost. Po mnenju uredništva jezik ni „Modeartikel“3 (Vredništvo 1849b: 228) in ga nikakor ne gre vsiliti.

Pravnik in kontrolni prevajalec Dolenc je poskušal prve prevode Državnega zakonika, ki so naleteli na kritiko, utemeljiti z ustrezno metodo prevajanja:4 „Die Natur der Übersetzung eines Gesetzes bringt es mit sich, daß sie vor Allem den Sinn desselben getreu widergebe“5 (Lokar 1909: 83–84). Dolenc še opiše, kako se to lahko doseže in kakšne posledice bi lahko imela drugačna metoda prevajanja:

Dieser wichtigste und höchste Zweck kann öfters kaum anders erreicht werden, als daß man sich sclawisch an den deutschen Text hält, – aus Besorgniß, den Sinn zu ändern, und dadurch Veranlassung zu Streitigkeit, zu kostspieligen Prozessen u. zu Reclamationen zu geben, welche nicht wenig geeignet wären, die Regierung zu bestimmen, die den verschiedenen Nationalitäten gemachten Conceßionen zu schmällern oder ganz zurückzunehmen.6 (Ibid.: 84)

Dolenc primerja prevode zakonskih besedil, pri katerih je treba natančno upoštevati izvirnik, z literarnimi prevodi, ki morajo biti uglajeni, primerni jezikovnemu izrazu in se jih zato sme tudi svobodno prevajati. Če namreč v ciljnem jeziku ni ustreznice za določen izraz v izvirniku, ga v literarnih besedilih lahko nadomesti povsem druga beseda v ciljnem jeziku (ibid.).

Pomen prevodov Državnega zakonika za razvoj jezika je razviden tudi iz ukaza habsburškega Ministrstva za bogočastje in uk, ki je bil objavljen v KRN. Minister Leo Thun v njem poudarja pomen prevodov Državnega zakonika za vzpostavitev enotnega slovenskega knjižnega jezika. Jezik in slovnična pravila, ki se uporabljajo v slovenskem delu Državnega zakonika, bi morali vpeljati v šole in upoštevati pri izdaji novih slovenskih beril in drugih gimnazijskih učbenikov (Vredništvo 1851: 45).

Uredništvo strokovne revije PS kakovost slovenskih prevodov Državnega zakonika potrjuje z dejstvom, da so tudi pravniki nejasnosti v nemškem izvirniku reševali tako, da so brali slovenske prevode (N.N. 1870: 12). Negativna kritika slovenskega prevoda Državnega zakonika je bila v PS objavljena šele v predzadnji številki revije leta 1871. Pravnik Ivan Geršak (1871: 321–324) se v svojem prispevku poglobi v prevod Zakona o notarskem redu (ALEX/ÖNB 1871: 205) in pri tem ugotavlja:

[S]ploh je ta postava v našem jeziku preokorna, tam pa tam nedosledna ter stvarno nepopolna, kar se že več časa pri državnem zakoniku zapazuje. (Geršak 1871: 323)

Geršak kritično razpravlja o vsebinsko pomanjkljivih in slogovno šibkih prevodih kot tudi o terminologiji v slovenski različici tega zakona (ibid.).

Jezikoslovni nasveti se pojavljajo tudi v korespondencah urednikov. Tako je leta 1898 Karel Štrekelj v pismu svojemu nasledniku Franu Vidicu svetoval, naj daje prednost metodi prevajanja, ki ne sledi izvirnemu besedilu:

Pri prelogi je gledati na to, da obsega vse, kar izvirnik, izvzemši morda kake nepotrebne zamaške (‚Flickworte‘) n.p.: ‚die Arbeiten werden unter die vorhandenen Richter vertheilt‘7; ‚vorhanden‘ bi tukaj ne bilo sloveniti s ‚kar jih je‘, ampak popolnoma izpustiti: unter die nicht vorhandenen kann eben nichts vertheilt werden!8 (Štrekelj 1898a)

Leta 1890, v obdobju urednikovanja Karla Štreklja, je bila v reviji SP objavljena podrobna analiza prevodov zakonov, ki so urejali kazenske postopke in pristojnost kazenskih sodišč. Pravnik Jakob Kavčič je na podlagi primerjave slovenske in nemške izdaje Državnega zakonika delno spremenil 104 strani obsežen prevod zakona o kazenskem postopku (ALEX/ÖNB 1873: 397–501). V reviji SP so objavili posamezne dele Državnega zakonika v izvirniku skupaj z njihovimi prevodi, kot tudi vse Kavčičeve popravke. Prevajalski posegi v besedilo so obsegali popravke tiskarskih napak in posameznih terminov ter vsebinske dopolnitve. Na tistih delih besedila, pri katerih je bila uporabljena metoda prevajanja, ki ne sledi zvesto izvirniku, se je Kavčič odločil za dobesedni prevod (N.N. 1890c: 188–192).

Med urednikovanjem Frana Vidica v analiziranih izdajah KRN ni bilo objavljenih prispevkov, iz katerih bi bil razviden diskurz o jezikovnih oblikah. Nasprotno pa so leta 1898 v reviji SP kritizirali prevode zakonskih besedil o izvrševanju sodne oblasti ter pristojnosti rednih sodišč v civilnih zadevah (ALEX/ÖNB 1895a: 329–332; 1895b: 333–353). Prevod naj bi sicer zvesto sledil nemškemu izvirniku in je v osnovi dober, kajti „on hrani v sebi mnogo suhega zlata“ (N.N. 1898a: 126). Ni pa odličen, temveč je „povit […] preveč v nemško, preveč v starikovo slovenščino“ (ibid.). V omenjenem prispevku so najprej obravnavani posamezni termini in drugi slovnični vidiki prevodov, ki so bili označeni za uspele (ibid.). V naslednjih treh izdajah revije SP so nato razpravljali o težavnih delih prevoda s poudarkom na terminologiji in stilistiki. Izpostavljeno je zlasti, da slovenski prevajalec še vedno preveč sledi nemškemu izvirniku:

Nasičeni smo vsi nemškim duhom in mislimo za trdno, da nam je prevajati v naš jezik ad litteram prav vsako nemško besedo, kakor da ne bi smeli pomagati si drugače. (N.N. 1898c: 222)

Če povzamemo ugotovitve, ni presenetljivo, da se je v preučenih medijih diskurz o jezikovnih oblikah pogosto pojavljal kot razsežnost kulture prevajanja, kajti na začetku izhajanja slovenskih prevodov slovenščina še ni bila standardizirana. Pripombe in nasveti so se tako osredinjali predvsem na slovnico, oblikoslovje in pravopis. Tudi na takratnem ministrstvu za šolstvo so se očitno zavedali pomembnosti vzpostavitve enotnega slovenskega jezika in so celo odredili upoštevanje slovničnih pravil iz slovenske izdaje Državnega zakonika pri pripravi beril in učbenikov (Vredništvo 1851: 45). Čeprav so očitno tudi na ministrstvih prepoznali pomen prevodov za oblikovanje knjižnega jezika, se zdi, da je hitra oddaja prevodov imela prednost pred kakovostjo.9 Terminološka vprašanja so bila v ospredju šele od leta 1871 naprej. Prvi neslovnični kriterij, po katerem so ocenjevali prevode, je bila razumljivost. V začetnem obdobju je bila aktualna tudi razprava o dihotomiji med metodo prevajanja, ki sledi nemškemu izvirniku, in metodo, ki se prilagaja ciljnemu jeziku in ciljni kulturi. Kontrolni prevajalec Dolenc se je kot pravnik zavzemal za zvesto metodo prevajanja, medtem ko je tretji urednik Karel Štrekelj, najverjetneje zaradi svoje slavistične izobrazbe, dajal prednost svobodni metodi prevajanja. V pričujoči raziskavi nismo preverjali, v kolikšni meri so slovenski uredniki priporočila v svojih prevodih dejansko upoštevali, temveč se v nadaljevanju posvečamo predvsem vprašanju, ali so bili uredniki pri reševanju prevajalskih zagat dovzetni za strokovno razpravo in ali so se je udeleževali.

4.2 Sodelovanje in mreže prevajalcev

Sodelovanje je po Prunču eno od temeljnih načel oziroma maksima kulture prevajanja (Prunč 2017: 33). Ker je prevodna dejavnost vselej vpeta v konkreten družbeni prostor, Prunč v svoje načelo sodelovanja vključuje tudi razmerja moči med akterji in njihovimi lastnimi legitimnimi interesi (Prunč 2008: 30–31). Po drugi strani sodelovanje v strukturiranih družbah zagotavlja, „dass komplexe Aufgaben ohne Reibungsverluste gemeinsam gelöst werden können“1 (Prunč 2017: 33). Za nadaljnje premisleke o sodelovanju v tem prispevku ni merodajen etični vidik, temveč delitev dela pri opravljanju poklica, ki se kaže v povezavah med prevajalci, ki so nastale ob prevodih Državnega zakonika.

Prvi pokazatelj sodelovanja je mogoče zaslediti v pismu, ki ga je Cigale kot prevajalec Državnega zakonika na začetku svojega dela poslal pisatelju in prevajalcu Deželnega uradnega lista Jožefu Muršcu.2 V pismu ga prosi, naj prebere slovenske prevode Državnega zakonika in sporoči svoje pripombe ter predloge za izboljšave. Cigale doda, da bi bil pripravljen slovensko govorečim avtorjem v vpogled poslati tudi gradivo za Juridično-politično terminologijo, če bi to zmogel sam financirati (Cigale 1849).3

Naslednji podatek o sodelovanju je mogoče najti v časopisu KRN iz leta 1850. Kot poroča KRN, je Slovensko društvo že leta 1848 začelo s prevajanjem Občnega državljanskega zakonika in Kazenskega zakonika. Matej Cigale je bil zadolžen za prevod Kazenskega zakonika, pravnik Anton Mažgon pa za prevod Občnega državljanskega zakonika. Potem ko je Cigale leta 1849 začel delati v redakcijski pisarni Državnega zakonika na Dunaju in je Mažgon leta 1850 umrl, je bilo prevajalsko delo pri obeh omenjenih zakonskih besedilih opuščeno. Ko je Cigale prevzel uredniško mesto, so Slovensko društvo prosili, naj pomaga prevajalcem v redakcijski pisarni pri terminoloških in jezikoslovnih zadevah. V časopisu KRN je zapisano, da se o teh vprašanjih že razpravlja. Društvo je pozvalo svoje člane, naj pošljejo svoje želje, komentarje in pripombe k prevodom, da bi jih lahko posredovalo prevajalcem na Dunaju (N.N. 1850d: 78).

V prvi izdaji strokovne revije PS (C. 1870: 5–12) je bil objavljen Cigaletov prispevek o prevodih zakonskih besedil v slovenščino. V njem utemeljuje svojo željo, da bi prevajanje Državnega zakonika tudi v prihodnje potekalo na Dunaju, in sicer vsaj tako dolgo, dokler se ne ustanovi centralni prevajalski urad v Ljubljani ali drugje v Sloveniji. Po njegovem mnenju bi prevajanje zakonov na treh različnih krajih povzročilo le babilonsko zmešnjavo. Da bi podkrepil to misel, Cigale navaja primere iz t. i. Vojne postave, ki so jo sprva prevedli na Dunaju, nato pa še v Gradcu in Trstu. Prevajalec iz Gradca je sledil dunajskemu vzoru, medtem ko tržaški prevajalec tega ni storil. Rezultat tega prevoda Cigale ponazarja z nekaterimi konkretnimi prevodi določenih terminov. Meni, da so slovenski prevodi Državnega zakonika pomembna podlaga za uvedbo slovenščine kot jezika sporazumevanja. Pri tem igra pomembno vlogo tudi to, da javnost prevajalce Državnega zakonika pri njihovem delu podpira s predlogi in pripombami:

Če Slovenci res hočejo, da se kdaj slovenščina vpelje v sodne in sploh uradne pisarnice, če hočejo, da se osnuje pripraven opravilni jezik, mora jim mar biti tudi slovenskega zakonika, morajo, kar je zmožnih, na prestave paziti, prestavljalce podpirati in opominjati. (Ibid.: 12)

Poleg tega je prepričan, da je strokovna revija PS ustrezna platforma za takšno razpravo (ibid.).

Tudi prispevki v strokovni reviji PS iz leta 1871 jasno kažejo, da so se izoblikovale prevajalske mreže in da poteka sodelovanje z drugimi strokovnjaki, jezikoslovci in pravniki. V tem smislu PS ponuja prostor za razpravo o raznih novih slovenskih ustreznicah skladno z načrtovano predelavo oziroma razširitvijo Juridično-politične terminologije iz leta 1853. V reviji so predvsem pričakovali, da se bodo razprave poleg slovenskega urednika Mateja Cigaleta aktivno udeležili tudi drugi jezikoslovci (N.N. 1871: 158). Že v naslednji številki je Cigale (1871: 189) zaprosil za mnenja in stališča slovenskih pravnikov ter jezikoslovcev glede štirinajstih členov zakona za mere in uteži (ALEX/ÖNB 1872: 29–34).

Iz Cigaletove korespondence iz leta 1880 je razvidno, da ga je pisatelj Josip Vošnjak prosil za nasvet pri prevodih vojaške terminologije, na primer pri prevodu izrazov Landsturm (deželna bramba) ter Landsturmmann (deželni brambovec). Cigale je obžaloval, da ima malo stikov s poslanci na Dunaju in da ne ve, na koga naj se s tem vprašanjem obrne (Cigale 1886).

Tudi iz korespondence tretjega slovenskega urednika Karla Štreklja je mogoče razbrati, da so ga kot urednika Državnega zakonika spraševali za nasvete pri terminoloških težavah. Literarni zgodovinar in prevajalec Deželnega uradnega lista Fran Levec ga je na primer prosil za pomoč tako pri prevodu termina freiwillige Feuerwehr (prostovoljno gasilstvo) kot tudi gasilskega pozdrava Gut Schlauch! (Na pomoč!) (Štrekelj 1890). Proti koncu svojega uredniškega obdobja je Štrekelj pomagal Franu Vidicu pri prevodu zakonskega besedila z obsežnimi pripombami na štirih straneh, ki so načenjale vprašanja posameznih terminov, rabe zloženk, oziralnih odvisnikov in besednega reda (Štrekelj 1898b).

Tudi zadnji urednik slovenske izdaje Državnega zakonika Fran Vidic je ohranjal stike z drugimi prevajalci. Iz njegovega pisma Franu Levcu iz leta 1913 tako na primer izhaja, da ga je Levec vprašal za nasvet glede vojaških terminov Armee im Felde und am Meer (pehota in mornarica), Feldpost (vojna pošta) ter Feldkriegsgericht (vojno sodišče). Kot je razvidno iz pisma, se je o terminu Feldkriegsgericht (vojno sodišče) posvetoval s pravnikom Jankom Babnikom, avtorjem terminološkega slovarja Nemško-slovenska pravna terminologija (Vidic 1913).

Na podlagi pridobljenih podatkov lahko slovenske prevode Državnega zakonika nedvomno razumemo kot platformo za sodelovanje in nastanek mrež prevajalcev. Te so bile neformalne in so se izoblikovale predvsem na individualni ravni, vendar pa je bila k ocenjevanju prevodov pozvana širša javnost. Tako lahko opredelimo tri specifične podkategorije razsežnosti kulture prevajanja. Po eni strani so uredniki prosili jezikoslovce, pravnike ali širšo javnost za povratne informacije ali nasvete pri prevajalskih težavah. Predvsem drugi urednik Matej Cigale je bil zelo zainteresiran za izmenjavo mnenj. To je seveda razumljivo, saj je že 1. novembra 1849 začel delati kot začasni urednik Državnega zakonika. Med njegovim urednikovanjem so veliko težavo predstavljali standardizacija slovenskega jezika, manjkajoči strokovni termini in (terminološki) slovarji, kar je spodbudilo živahno razpravo z drugimi. O visoki stopnji profesionalnosti priča tudi dejstvo, da se je Cigale še v kasnejših letih rad udeleževal razprav in bil vedno pripravljen preveriti svoje prevode. Po drugi strani pa so slovenski uredniki prejemali pobude za sodelovanje tudi od zunaj, kar je razvidno iz pridobljenih podatkov o tretjem in četrtem slovenskem uredniku. Tretja podkategorija razsežnosti kulture prevajanja se nanaša na pripravljenost za sodelovanje med takratnim vsakokratnim urednikom in uredniškim kandidatom, ki je nedvomno obstajala. Tako je na primer Karel Štrekelj pregledal prevod Frana Vidica, ki ga je ta opravil za vajo pred bližajočim se testnim prevodom, in svoj pregled podrobno opremil s komentarji.